Zapleti v estetski kirurgiji

O zapletih na splošno

Vsak kirurški poseg pomeni določeno tveganje, vendar je v rokah izkušenega kirurga majhno, zapleti so redki in običajno popravljivi. Da do zapletov sploh ne bi prišlo, vas prej temeljito pregledamo, ovrednotimo vašo psihično in fizično kondicijo in ocenimo, ali ste za določen estetski poseg primeren kandidat.

Pred posegom morate prenehati z jemanjem zdravil, ki vplivajo na strjevanje krvi, v nekaterih primerih pa je treba opraviti tudi pregled pri internistu.

Kirurg vam pripravi tudi določena navodila za čas pred posegom in po njem, ki so skrbno načrtovana, tako da je tveganje čim manjše. Čeprav so zapleti zelo redki, se od časa do časa vendarle zgodijo.

Če je narava poseg taka, da je treba kožo prerezati, je posledica tega vedno brazgotina. Vse o brazgotinjenju si lahko preberete v prispevku Celjenje in brazgotine.

Krvavitve in hematomi (kolekcije krvi), infekcije ali seromi (kolekcije tekočine pod kožo) so pri posegih mogoči zapleti, ki jih lahko uspešno pozdravimo, če jih odkrijemo dovolj zgodaj.

Alergijske reakcije ali reakcije na šive oziroma anestezijo so tudi mogoči zapleti posega. Če jih ne opazimo in zdravimo, lahko vodijo v separacijo robov rane, luščenje kože ali odmiranje globljih plasti tkiva.

Poškodba živcev lahko vodi v spremenjen občutek za dotik ali gibanje določenih mišic. To predstavlja še dodatno tveganje pri določenem posegu.

Da bo tveganje čim manjše, se poskušajte čim bolje fizično pripraviti, upoštevajte smernice o jemanju določenih zdravil in natančno upoštevajte navodila za čas pred posegom in po njem, ki vam jih je pripravil vaš kirurg.

Krvavitev in hematom

Veliko zdravil, ki jih pogosto uporabljamo, rastlinski nadomestki, vitamin E ali celo alkohol lahko povečajo vašo tendenco h krvavitvi. Podoben učinek ima tudi visok krvni tlak. Pravzaprav vse, kar dviguje vaš krvni tlak, kot na primer aerobna vadba, napenjanje, bruhanje in sklanjanje lahko povečuje tveganje za krvavitve.

Krvavitev po posegu je najpogostejša v prvih 24 urah in lahko vodi v nadaljnje komplikacije, kot je formacija hematoma (kolekcija krvi), infekcija, separacija robov rane in v ekstremnih primerih odmrtje tkiva.

Formacija hematoma se začne kot boleče nabrekanje določenega predela pod kožo. Na otip je predel lahko čvrst, na površini pa modrikast ali vijoličen. Krvavitev je običajno minimalna in se konča ter reabsorbira, ko naravni mehanizmi prevzamejo nalogo strjevanja krvi.

Če se hematom poveča do te mere, da utesni okoliško tkivo, mu prepreči dotok krvi in hranil in tako povzroči njegovo odmiranje. V tem primeru moramo rano ponovno odpreti, hematom izprazniti, še preden do tega sploh pride, in vstaviti drenažno cevko, ki prepreči nadaljnje nabiranje krvi. Velik hematom tudi poveča tveganje za infekcijo, separacijo robov rane in nekrozo.

Infekcija

Infekcija je naslednji zaplet, za nastanek katerega je tveganje največje v prvih 72 urah po posegu. Bakterija vstopi v telo med posegom ali po njem skozi šive in drene oziroma odprto rano.

Če imate poseg v ustih ali okoli ust, včasih priporočamo jemanje antivirotikov, ki preprečujejo izbruh herpesa. Če narava posega tako zahteva, vam med posegom uvedemo antibiotik, s terapijo pa lahko nadaljujete v preventivne namene še nekaj dni po posegu.

Pacienti s prolapsom mitralne zaklopke ali kakršnimi koli vsadki (pacemakerji, prsni implani itd.) morajo jemati antibiotike, kadar poseg vključuje rezanje kože ali sluznice. Za nadaljnja navodila se pogovorite z vašim zdravnikom.

Tipični znaki infekcije so toplota, občutljivost in rdečina, smrdeč zadah, gosta rumenkasta sekrecija in vročina prek 38 stopinj Celzija. Potem ko je infekcija napredovala, bo morda treba zamenjati antibiotik, začeti z IV ali IM aplikacijo ali bo treba opraviti še en poseg, ki bo mesto okužbe očistil in dreniral.

Serom

Serom (kolekcija tekočine) je naslednji mogoči zaplet v kirurgiji, kjer so posamezne plasti tkiva ločene. Pojavi se, ker telo želi zapolniti prazne predele med posameznimi plastmi, ali ko se plasti med seboj drgnejo. Ob pojavu seroma se tudi poveča tveganje za nastanek okužbe, in če ste imeli nameščene vsadke, je te običajno treba odstraniti in počakati, da se predel zaceli.

Tveganje za nastanek seroma zmanjšamo z nošenjem kompresijskih oblačil in omejenim gibanjem. Med nastankom seroma lahko občutite polnost, povečevanje določenega področja, pljuskanje tekočine in v ekstremnih primerih pridobivanje telesne teže.

Serom zdravimo s kompresijo in z drenažo z iglo. Če serom kljub temu vztraja, včasih pomaga injiciranje antibiotika ali tekočine, ki povzroči zlepljanje posameznih plasti. Včasih traja tedne in mesece, da serom izgine.

Reakcija na šive

Ker so šivi za vaše telo tujek, ni nenavadno, da na njih na nek način tako tudi reagira. To se lahko kaže kot brstenje šivov, šivni granulom ali absces.

Brstenje šivov se lahko zgodi tedne ali mesece po posegu, ko vaše telo šiv zavrne in se ga želi znebiti tako, da ga vrže na površino telesa.

Šivni granulom je videti kot bunkica pod kožo in nastane tako, da telo okoli tkiva naredi ovojnico in ga loči od ostalega tkiva.

Šivni absces pa nastane tako, da v področje okoli šiva vderejo bakterije in nastanejo majhna žarišča infekcije. To se kaže kot rdečina, občutljivost in gnoj okoli šiva. Če tega ne zdravimo, se lahko okužba razširi na ostalo, neprizadeto kožo.

Če veste, da ste že imeli podobne težave, oziroma veste, da se pri vas, pri kakšnem predhodnem posegu, šivi niso razgradili tako, kot bi se morali, je prav, da o tem obvestite vašega operaterja, ki bo kirurško tehniko prilagodi tako, da do tega ne bo prišlo.

Reakcija kože

Vaše telo lahko reagira na zdravila, ki se uporabljajo pri anesteziji, oziroma na topične produkte pri zdravljenju po posegu. Najbolj pogosta je reakcija na material obvez, ki povzroči rdečino, srbenje in majhne mehurčke na koži.

Včasih se pojavi alergična reakcija tudi po uporabi antibiotičnih mazil.

Če se razvije rdečica, izpuščaj, koprivnica ali srbenje po celem telesu, o tem nemudoma obvestite svojega zdravnika. To je sistemska reakcija na zdravila in se lahko razvije v dihalno stisko.

Milejše oblike kožne reakcije lahko hitro pozdravimo s kortikosteroidno kremo in antihistaminikom, resnejše oblike pa zahtevajo oralno terapijo s kortikosteroidi oziroma sprejem v bolnišnico.

Separacija robov rane

Kadar koli kožo prerežemo, obstaja možnost, da se robovi rane ne zaprejo, kot bi se morali. Krvavitev, oteklina, kajenje, čezmerno gibanje, kortikosteroidna zdravila, nenadzorovan krvni sladkor, hematom in infekcija lahko povzročijo slabše celjenje rane. Kirurška tehnika, pritisk na robovih in prezgodnja odstranitev šivov pa so dejavniki, ki jih kirurg nadzoruje.

Če se robovi rane razprejo, jih včasih kirurg pusti, da se zacelijo sami od sebe, in revidira brazgotino naknadno, včasih pa je mogoče incizijsko rano takoj ponovno zašiti, še posebno, če se razprtje zgodi v prvih 24 urah po posegu.

Nekroza

Tkiva potrebujejo kisik in hranila, da se ohranijo zdrava. Če kisik ne pride do njih v dovolj visoki koncentraciji, lahko tkiva postanejo rdečkasta, vijoličasta in ishemična. Če je ta čas, ko primanjkuje kisika, dovolj dolg, tkiva odmrejo oziroma pride do nekroze.

Pri večini posegov je tveganje za nekrozo zelo majhno, določeni posegi pa nosijo višje tveganje, kot na primer facelift, abdominoplastika in redukcija prsi. Pri teh posegih je preskrba kože s krvjo delno prekinjena zaradi formacije režnjev, pri katerih kožo ločimo od podlage.

Običajno cirkulacija ostane ohranjena v zadostni meri, da tkivo preskrbi s hranili. Tveganje za nastanek nekroze se poveča pri močnem otekanju, posegih, kjer se formirajo režnji, in pri kadilcih, katerih žile so skrčene zaradi nikotina.

Znaki nekroze so modrikasta, vijolična ali sivkasta obloga na koži. Tudi bolečina lahko kaže na ta zaplet in je lahko edini znak, če je nekroza globlje. V poznejših fazah tkiva postanejo črnikasta ali siva in začnejo smrdeti ali so okužena.

Zdravljenje ishemije in nekroze se začne v najzgodnejši fazi. Navadno razrahljamo šive, sprostimo robove rane ali počakamo, da pride do demarkacije, in se zaceli sama od sebe.

Poškodba živcev

Do poškodbe živcev lahko pride zaradi injiciranja anestetika ali pa zaradi samega posega. Če do tega pride, lahko občutite zbadanje, spremembe senzacije ali neobčutljivost na dotik.

Poškodba živca, ki oživčuje določeno mišico, lahko povzroči njeno oslabelost ali paralizo. Običajno je poškodba živca le začasna in se občutljivost za dotik povrne v šestih mesecih do enega leta, čeprav včasih traja dve do tri leta do popolne regeneracije.

Med obraščanjem živca lahko občutite zbadanje, bolečine ali sunke elektrike. To je povsem normalno in navadno lahko te težave ublažimo z aspirinom.

Če je živec prerezan v celoti, se občutek za dotik nikoli ne povrne, kar se kaže kot trajno moten občutek za dotik ali paraliza mišice. V tem primeru funkcijo mišice povrnemo z rekonstruktivnimi posegi.

Tveganje v anesteziji

O tveganjih v anesteziji si preberite v prispevku Vse o anesteziji.

Povzetek

Čeprav estetsko kirurgijo včasih ne jemljemo povsem resno, gre vendarle za pravo kirurgijo, z vsemi tveganji in zapleti. O vseh mogočih tveganjih in zapletih se morate pogovoriti z vašim operaterjem, ki vam lahko predlaga tudi kakšen alternativni poseg, ki bo za vas manj tvegan. Večinoma so zapleti pri zdravih ljudeh zelo redki, in če se držimo določenih smernic in shem pred posegom in po njem, so vaši rezultati učinkoviti in odlični.