Povečanje prsi v Sloveniji – primerjava klinik, cen in ponudnikov

Vsadki ali lastno maščobno tkivo (lipofiling)?

Povečanje prsi se najpogosteje izvede s silikonskimi ali fiziološkimi (solnimi) vsadki, pri manjših povečavah pa je pri nekaterih pacientkah možnost tudi lipofiling – prenos lastnega maščobnega tkiva iz drugega dela telesa. Silikonski vsadki dajejo pri večini pacientk bolj naraven občutek na otip, fiziološki so polnjeni med posegom in omogočajo manjši rez, lipofiling pa je omejen na skromnejše povečanje, ker je mogoče prenesti le omejeno količino maščobe, ki se lahko delno tudi resorbira.

Izbira metode, velikosti in oblike vsadka ter mesta vstavitve (npr. pod ali nad prsno mišico) je individualna odločitev, ki jo po pregledu anatomije, kože in tkiva skupaj določita kirurg in pacientka.

Kako poteka poseg

Povečanje prsi se izvaja v splošni anesteziji; trajanje posega je odvisno od obsega in izbrane tehnike. Kirurg izbere mesto reza (npr. v gubi pod prsjo, okoli bradavice ali v pazduhi) glede na vrsto vsadka, anatomijo in željeni videz brazgotine.

Okrevanje

V prvih dneh po posegu je pričakovana bolečina, oteklina in občutek napetosti v prsih, kar se postopoma zmanjšuje. Nošenje priporočenega podpornega perila in izogibanje dvigovanju bremen ter intenzivni telesni aktivnosti v prvih tednih pomaga pri celjenju. Začetno okrevanje traja okvirno 1–2 tedna, polna telesna aktivnost pa je pogosto mogoča po 4–6 tednih – natančen potek je individualen in ga spremlja kirurg na kontrolah.

Tveganja in zapleti

Poleg tveganj splošne anestezije so možni zapleti krvavitev (hematom), okužba, brazgotine ter sprememba občutljivosti bradavice ali kože prsi, ki je lahko tudi trajna. Možna je tudi asimetrija ali sprememba položaja vsadka (malpozicija) s časom.

Kapsularna kontraktura in ruptura vsadka

Kapsularna kontraktura je stanje, pri katerem se vezivno tkivo (kapsula), ki ga telo naravno tvori okoli vsadka, zgosti in strdi, kar lahko spremeni obliko in trdoto prsi ter povzroča nelagodje. Gre za enega najpogostejših dolgoročnih zapletov po vstavitvi vsadkov in je lahko razlog za dodatni poseg.

Ruptura (raztrganje) vsadka je pri fizioloških vsadkih navadno hitro opazna, saj vsadek splahni v nekaj dneh. Pri silikonskih (gelastih) vsadkih je ruptura pogosto »tiha« – brez takoj opaznih znakov. Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) za silikonske gelaste vsadke priporoča redno slikovno spremljanje z magnetno resonanco ali ultrazvokom tudi brez simptomov – gre za ameriško regulativno smernico za ta tip vsadka, ne za slovenski zakonski predpis ali univerzalno zahtevo za vse vsadke. Kakšno spremljanje je primerno za vas, se pogovorite z zdravnikom, ki je izvedel poseg.

Vsadki niso doživljenjska naprava

Proizvajalci za sodobne vsadke navajajo pričakovano dobo okvirno 10–15 let, kar pa ni fiksen rok zamenjave, temveč splošna usmeritev. Regulatorni organi (npr. ameriška FDA) opozarjajo, da verjetnost, da bo zaradi zapleta (kapsularna kontraktura, ruptura, bolečina, sprememba oblike) ali osebne odločitve potrebna dodatna operacija – zamenjava, popravek ali odstranitev – s časom narašča. Odločitev za povečanje prsi z vsadki je zato dolgoročna zaveza, ki vključuje redne kontrole in možnost prihodnjega ponovnega posega.

BIA-ALCL: kaj je znano

BIA-ALCL (breast implant-associated anaplastic large cell lymphoma) je redka oblika limfoma – rak imunskega sistema, ne raka dojke – ki se v zelo redkih primerih pojavi pri osebah z dojčnimi vsadki, pretežno pri teksturiranih (hrapavih) vsadkih. Regulatorni organi, med njimi ameriška FDA, ga opisujejo kot redko, a resno prepoznano stanje in priporočajo, da se ob nenadni oteklini, bulici ali spremembi oblike prsi, ki se pojavi dolgo po posegu, o tem takoj posvetujete z zdravnikom. Natančna pogostost ni povsem dokončno opredeljena, zato tega podatka namenoma ne navajamo kot fiksno številko.

To ni razlog za paniko pri obstoječih ali načrtovanih vsadkih, je pa del informirane odločitve, o kateri se pogovorite s kirurgom – vključno z vrsto vsadka, ki jo predlaga.

Dojenje po povečanju prsi

Zmožnost dojenja po povečanju prsi je individualna in ni zajamčena – odvisna je med drugim od tehnike reza (npr. rez okoli bradavice lahko pogosteje vpliva na mlečne vode kot rez v gubi pod prsjo ali v pazduhi) in posameznikove anatomije. Pri delu pacientk je dojenje po posegu možno, pri drugih je lahko oteženo ali zmanjšano v količini mleka. O tem se pred posegom temeljito posvetujte z zdravnikom, še posebej če dojenje v prihodnosti za vas pomeni pomemben dejavnik pri odločitvi.